Opis osnovnih gradbenih materialov

Novejši, sodobni gradbeni materiali, kot so kompoziti in polimeri, se uporabljajo večinoma za gradnjo zahtevnejših objektov, kot so mostovi, viadukti in predori. V gradnji eno- in večstanovanjskih hiš pa še vedno prevladujejo klasični, preverjeni materiali, kot so beton, cement in malta ter različni zidaki.
Opis osnovnih gradbenih materialov

 
Več izbire je med kritinami in toplotnimi izolacijami. Vendar proizvajalci razvijajo in izpopolnjujejo tudi klasične materiale, tako da z različnimi dodatki dosežejo večjo kakovost, preprostejšo vgradnjo, boljše mehanske in druge lastnosti, podaljšajo pa jim tudi obstojnost. Približati se poskušajo željam in potrebam graditeljev, predvsem pa jim želijo omogočiti, da bi bila gradnja čim manj zahtevna in hitra. Predstavljamo nekatere od materialov, ki se najpogosteje uporabljajo pri gradnji stanovanjskih hiš.

Področje gradbenih materialov je zelo obsežno, zato je nemogoče zajeti vse. čeprav se v zadnjem času več predvsem mlajših zasebnih graditeljev odloča za montažno in tako imenovano biogradnjo iz naravnih materialov, Slovenci ostajamo tradicionalisti. Večina še vedno prisega na preverjeno klasiko zidanih hiš, ki naj bi bile za vedno. Zato se bomo tokrat omejili na osnovne, vendar novejše materiale za zidane hiše.

Za temelje, plošče med nadstropji ter nosilce se še vedno najpogosteje uporablja beton, hiše se zidajo iz različnih opečnih zidakov in porobetona, potrebujemo še kritino za streho, toplotno izolacijo za zunanje stene in ostrešje ter hidroizolacijo za kletne prostore in balkone oziroma terase.

S čim bomo gradili, se odločimo že med pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V dogovoru s projektantom natančno izberemo posamezne materiale, običajno pa iščemo kompromis med ceno in kakovostjo. Novejši, kakovostnejši materiali niso vedno tudi dražji. Pogosto je odvisno, koliko smo se o ponudbi na trgu pozanimali sami, lahko pa nam zelo pomaga projektant, če je seznanjen z novostmi in nam jih zna primerno predstaviti, opisati njihove prednosti ter tako upravičiti morda višjo ceno v primerjavi s podobnimi povsem klasičnimi izdelki.

Beton
Navadni beton, ki se še vedno najbolj razširjen pri stanovanjski gradnji, je sestavljen iz cementa, vode in mineralnega agregata, običajno drobljenega kamna ali rečnega proda. Primeren je za izdelavo temeljev, sten kleti, plošč med nadstropji in nosilcev. Zanj je značilno, da mu je treba dodati veliko vode, zato je razmeroma porozen in manj obstojen, a kljub temu dovolj trden in trajen za eno- in večstanovanjsko gradnjo, pravijo proizvajalci. Pomembno je le, da je kakovostno vgrajen in pravilno vzdrževan med sušenjem, ki običajno traja osem dni. Za betonske tlake mu običajno dodajo mikroarmaturo iz jeklenih, steklenih ali plastičnih vlaken, ki povečuje njegovo trdnost in nosilnost.

V zadnjem času se tudi pri stanovanjski gradnji uveljavlja hitrosušeči se in samozgoščevalni beton. Osnovnim sestavinam so primešani cementoli, ki omogočajo hitrejšo vezavo cementa in vode, zato se beton hitreje strjuje. Njegova prednost je tudi, da pri vgradnji enakomerno zapolni kalup, v katerega ga vlivamo, tako da ne nastajajo zračni žepi. To pomeni, da takšnega betona ni treba dodatno zgoščevati z uporabo vibratorjev, ki iztisnejo zrak. Samozgoščevalni beton je bolj homogen, trden in trajnejši, je pa nekoliko dražji od klasičnega.

Vse pogosteje se uporablja tudi lahki beton, ki ima manjšo težo. V njem je običajni agregat iz drobljenega kamna zamenjan z lahko ekspandirano glino, perlitom, vermikulitom ali žlindro. Primeren je za izdelavo talne plošče, kjer obremenitve niso velike, saj ima manjšo nosilnost od klasičnega betona, ter za pripravo tlaka na terasah in balkonih. Njegova prednost je večja toplotna izolativnost.

V betonarnah so razvili in poskusno pri gradnji stanovanjskih hiš tudi že vgradili tako imenovani sendvič beton, pri katerem je med dve plasti betona vgrajena toplotna izolacija, na primer mineralna volna ali ekspandirani polistiren. Proizvodnja za širšo uporabo še ni stekla, vendar jo načrtujejo kmalu.

Zidaki
V zadnjih petih letih so v opekarnah razvili tako imenovano termo opeko, ki ji dodajajo žagovino, pri nekaterih vrstah pa tudi papirni mulj. Med žganjem dodatki zoglenijo, na njihovih mestih pa nastanejo žepki, napolnjeni z zrakom. Tako so po navedbah izdelovalcev dosegli od 20 do 30 odstotkov boljše toplotnoizolativne lastnosti v primerjavi s klasično opeko, kar pomeni, da je treba vgraditi manj dodatne toplotne izolacije. Večji upor toploti pa so dosegli tudi z gostejšim satovjem v notranjosti. Poleg tega je takšna opeka še poroznejša od običajne, zato je njena paroprepustnost večja. V opekarnah razvijajo tudi vedno nove oblike, ki omogočajo preprostejšo in hitrejšo gradnjo.

Uporaba termo opeke se povečuje, pravijo v opekarnah, vendar dodajajo, da je med zidaki še vedno najbolj razširjena klasična glinena opeka različnih oblik in dimenzij, ki še ne bo šla v pozabo. Razlog je morda tudi cena, saj je termo opeka približno za pol dražja.

Konkurenca glineni opeki so zidaki iz porobetona. Njegove osnovne sestavine so kremenčev pesek, apnenec in voda, v zidaku pa je v tisočih porah, kakor pravijo proizvajalci, ujet zrak. Zaradi tega ima dobre toplotnoizolativne lastnosti. Material je porozen in se preprosto obdeluje, kar omogoča hitro gradnjo. Zaradi sestave je proizvodnja lahko zelo natančna, zato dimenzije posameznih zidakov minimalno odstopajo. To omogoča tudi natančno zidanje sten, tako da dodatni ometi, s katerimi običajno ravnamo stene, niso potrebni.

Kritina
Za opečno kritino, katere osnovni materiali je glina, težko rečemo, da je sodoben gradbeni material, saj se glina v gradbeništvu uporablja že od nekdaj. Poudarimo pa lahko, da proizvajalci razvijajo vse bolj kakovostne strešnike in uporabljo čim bolj čisto glino brez dodatnih primesi. S površinsko prevleko, ki jo čez posušen strežnik nanesejo pred žganjem, pa ji povečujejo odpornost in jo naredijo nepropustno za vodo. To med drugim preprečuje razvoj mahov in plesni, ki jih pogosto opazimo na klasičnih opečnih strešnikih. Sestavine prevlek ostajajo poslovna skrivnost proizvajalcev, zagotavljajo le, da ne obremenjujejo okolja. Uporabljata se dve vrsti prevlek. Engoba je tanka površinska prevleka, ki se zlije z glino in ji da bled lesk. Drugi način pa je glaziranje opeke oziroma tanka posteklenitev, ki je podobna kot pri keramičnih ploščicah. Obe vrsti omogočata široko barvno paleto, tako da se lahko odločimo celo za modro streho iz opečnih strešnikov ali za staran videz, poimenovan antik.

Proizvajalci opečnih strešnikov razvijajo nove oblike, predvsem pa vse dodatne elemente, ki jih sicer nadomeščajo baker, pločevina in drugi materiali. Tako lahko za zaključne obrobe in snegolove izberemo glinene izdelke.

Tudi proizvajalci jeklenih pocinkanih pločevinastih kritin so v zadnjem času naredili korak naprej. Razvili so kritino, ki ima na spodnji strani tanko plast toplotne izolacije iz kamene volne in aluminijaste folije ali ekspandiranega polistirena. S tem so preprečili nastanek kondenza in propadanje podstrešja. Zaradi dodane izolacije se streha ne segreva tako hitro, hkrati pa so zadušili hrup dežja in toče.

Poskrbeli so tudi za lepši videz, saj ima kritina obliko klasičnih strešnikov, nekatere vrste pa so zaščitene še s tanko plastjo barve, ki je odporna na ultravijolične žarke, kar ji podaljšuje obstojnost.

Nekoč zelo razširjeno cementno kritino, ki je vsebovala azbest in je že nekaj časa prepovedana, so nadomestile vlaknocementne plošče, pri katerih je cement armiran s posebnimi sintetičnimi organskimi vlakni, dodana pa so še celulozna vlakna ter apnenčeva moka. Kar 30 odstotkov prostornine plošče predstavljajo mikroskopsko majhne pore, v katerih je ujet zrak. Pore delujejo kot ekspanzijski prostori za zmrzujočo vodo in tako preprečujejo propadanje materiala zaradi mraza. Kompozitni material takšne kritine je prepusten za zrak in hkrati vodotesen. V nestrjenem stanju ga je mogoče preprosto oblikovati, strjen pa je trden in odporen na vse vremenske vplive. Vlaknocementne plošče izdelujejo s klasičnim postopkom zorenja, zato trajajo veliko dlje, boljše pa so tudi njihove fizikalne in mehanske lastnosti. Novost je večja obstojnost barve, saj prvo barvanje opravijo že med pripravo mase, pozneje pa barvajo še površino.

Toplotne izolacije
Graditelji se še vedno najpogosteje odločajo za toplotno izolacijo iz mineralne volne in ekspandiranega polistirena. Pri izolaciji iz mineralne volne so novost lamele za izolacijo sten, ki se od navadnih razlikujejo po usmerjenosti vlaken. Ta običajno potekajo vzdolžno, pri lamelah pa pravokotno na zid. To po navedbah proizvajalcev pomeni boljše mehanske lastnosti. Navajajo zlasti trdnost, zaradi katere so lamele nosilni element tankoslojne fasade. Pravokotni potek vlaken omogoča debelino izolacije tudi do 24 centimetrov. Omenimo lahko še diagonalno rezane plošče, ki so primerne za izolacijo poševnih streh. Zaradi novega načina rezanja omogočajo skoraj stoodstotni izkoristek materiala.

Da bi ekspandiranemu polistirenu izboljšali njegove toplotnoizolativne lastnosti, so mu proizvajalci začeli dodajati grafitne lističe. Ti odbijajo infrardeče žarke, zato se pri prehodu toplotnega sevanja toplotna izolativnost poveča. Poleg tega so z dodatki dosegli večjo gostoto materiala, kar je pri ekspandiranem polistirenu zelo pomembno. Večja gostota namreč pomeni večjo izolativnost.

Hidroizolacije
Že dolgo se za hidroizolacijo gradbenih elementov, ki so izpostavljeni vlagi, uporabljajo izdelki iz bitumna. Starejši so imeli vrsto pomanjkljivosti, največja je bila krhkost materiala, ki se je pojavila po vgradnji, voda pa je lahko prodirala v zaščitene podlage. Pri sodobnih izdelkih so v bitumensko maso primešani elastomerni in plastomerni dodatki, ki se v njej raztopijo in preprečujejo krhkost, saj naredijo material veliko bolj prožen, zato se bolje prilagaja spremembam temperature in mehanskim pritiskom.

Bitumenska masa potrebuje nosilec, prej so uporabljali karton, zdaj pa ga nadomeščajo stekleni voal, steklena tkanina in poliestrski filc. Ti nosilci so togi in ne dopuščajo večjih deformacij bitumna, zato ta ne poka tako pogosto.

Bitumenskim trakovom so na primer na spodnjo stran namestili tudi silikoniziran samolepilni papir, kar zelo skrajša vgradnjo. Poleg tega je potrebne veliko manj energije, saj je bilo treba prej oba sloja bitumna na podlago variti, tako pa se prvi prilepi, vari pa se le drugi.
Za hidroizolacijo lahko uporabimo hidroizolacijske premaze iz poliuretanov, ki so na trgu že nekaj časa, a so vseeno manj znani. Njihova bistvena prednost je, da so zelo prožni in ne počijo niti pri zelo nizkih ali visokih temperaturah. Ker so v tekočem stanju, se preprosto nanašajo tudi na robovih ob stenah in v kotih, s tem pa je zagotovljeno tudi boljše tesnjenje. Nanašajo se hladni, zato ne potrebujemo energije, oprimejo pa se vseh materialov. Primerni so za osnovno hidroizolacijo, ki se nanese potem, ko so vse druge plasti podlage že narejene, zaključni tlak ali omet pa se izdela neposredno nanjo. Druga možnost je, da se najprej naredi zaključni tlak, nanj pa nanese končni poliuretanski premaz.

Katarina Nemanič

(Prispevek, objavljen v prilogi Deloindom 27.09.2006)

 

 
30. november -0001
 
 
Izdelava popisa del Dežman d.o.o. Strokovno, pregledno, realno ...
Urejanje okolice Lap d.o.o. Tlakovanje dvorišč, asfaltiranje
Urejanje okolice Lap d.o.o. Tlakovanje dvorišč, asfaltiranje
Ureditev dvorišč Dežman d.o.o. Tlakovanje, asfaltiranje, ...