Opeka - kratek pregled skozi zgodovino

  
"...pečar je moral zagotoviti, da je temperatura v peči ostala na ravni, ki je povzročila na glini lesk barve staljenega zlata ali srebra. Moral je tudi vedeti, kdaj ugasniti peč z vodo, tako da je nastala površinska glazura. Anonimni delavci so skrbeli za manj kvalificirane faze proizvodnje opeke: mešanje gline in vode, vožnjo zmesi z volovi, da so jo poteptali v gosto pasto, zajemanje paste s standardiziranim lesenim ogrodjem (za izdelavo opeke približno 42 cm dolgo, 20 cm široko in 10 cm debelo), glajenje površine z žico, tiskanje sprednje stranice in hrbta z žigi, ki so povedali od kod je opeka prišla in kdo jo je proizvedel, nalaganje peči z gorivom (tako les kot premog), zlaganje opeke v peči, odstranitev na ohlajanje, medtem ko so bile peči še vedno vroče in zlaganje na palete za prevoz. To je bilo vroče, umazano delo."
Tako je zgodovinar Timothy Brook orisal proizvodnjo opeke kitajske dinastije Ming na podlagi zapisov iz Tesarskega priročnika Yingzao Fashi, objavljenega v letu 1103 v času dinastije Song, kjer je opisan postopek izdelave opeke in tehnika glaziranja ter njena uporaba.

Na območju današnje Kitajske so opeko uporabljali od 2. tisočletja pred našim štetjem v mestu, v bližini Xi'ana. Opeka je bila v večjem obsegu proizvedena pod Zahodno Zhou dinastijo pred približno 3000 leti. Dokazi za prvo žgano opeko kdajkoli proizvedeno so bili odkriti v ruševinah, ki segajo v obdobje Zhou.

Najzgodnejša je na soncu posušena opeka, kar pomeni, da je bila oblikovana iz gline ali blata, pogosto zmešana s slamo in posušena (običajno na soncu), dokler ni bila dovolj trdna za uporabo. Najstarejša odkrita opeka izdelana iz blata in datirana okoli 7500 pred našim štetjem, je bila najdena v Tell Aswad, v zgornjem območju Tigrisa in v jugovzhodni Anatoliji, blizu Diyarbakira.
Množična uporaba žgane opeke se pojavi mnogo kasneje, ob gradnji zidu okoli mesta Ur med letoma 3100 in 2900 pred našim štetjem.

Evropa
Tudi stari Grki in Rimljani, kot druge zgodnje civilizacije v Sredozemlju, so sprejele uporabo žgane opeke. Rimske legije so uporabljale mobilne peči. Velike opečne strukture so zgradili po celotnem rimskem imperiju in označevali opeko z žigom legije.

V zgodnjem srednjem veku je uporaba opeke v gradbeništvu postala priljubljena v severni Evropi, potem ko so jo tja prinesli iz severozahodne Italije. Neodvisen slog opečne arhitekture, znane kot opečna gotika je cvetela v krajih, kjer je primanjkovalo domačih virov kamnin. Primere tega sloga je mogoče najti v današnji Danski, Nemčiji, na Poljskem in v Rusiji.

Ta slog se je nadalje razvil v renesansi kot stilistična sprememba, povezana z italijansko renesanso, ki se je razširila na sever Evrope. Jasno razlikovanje med obema slogoma se je razvilo šele ob prehodu v baročno arhitekturo. V Lübecku na primer, je opečna renesansa jasno prepoznavna v zgradbah, opremljenih z terakota reliefi umetnika Statius von Dürena, ki je bil dejaven tudi na gradu Schwerin in v Wismarju (Fürstenhof).

Proizvodnja opek se je močno povečala z nastopom industrijske revolucije in rastjo gradenj tovarn v Angliji. Zaradi hitrosti in gospodarnosti, so vedno raje uporabljali opeko kot kamen tudi na območjih, kjer je bil kamen na voljo. V tem času je bila v Londonu moderna svetlo rdeča opeka, da bi bile stavbe bolj vidne v megli in bi s tem preprečili prometne nesreče.

 
vir: Wikipedia.org