Kranjska stena oz. lesena kašta

Gradnja kranjskih sten ali lesenih kašt je tehnika, ki se uporablja pri urejanju vodotokov in sanaciji erozijskih žarišč ter pogojno stabilnih pobočij. Za gradnjo kranjske stene se uporabljajo rešetkasto sestavljena debla in kamen.
Kranjska stena oz. lesena kašta
   
Lesene kašte so bile sprva grajene kot "lesene kletke", napolnjene s kamenjem. Sestavljene so bile podobno kot brunarice. Za enostavnejše konstrukcije so se uporabljala drevesa, ki so bila v bližini vodotoka. Za zahtevnejše konstrukcije se je uporabljal hrastov les. Les se je povezoval z dolgimi, ročno izdelanimi štirioglatimi kovaškimi žeblji, pa tudi z dolgimi tesarskimi sponami. Pozneje je povezovanje potekalo v ogliščih "lesene kletke" z okroglo jekleno palico. Prostor med debli se je zapolnil s kamnom, odpornim proti zmrzali – najpogosteje z lomljencem ali debelimi prodniki. Gradnja lesenih kašt je do danes v posameznih segmentih nadgrajena, predvsem so drugačni posamezni elementi. Manjše razlike so pri izvedbi samega objekta, sicer pa je glavna razlika ta, da so se pred desetletji dela opravljala ročno, danes so številne faze gradnje izvedene strojno. Večji poudarek je na okoljevarstvenih zahtevah, saj je pomembno, da se objekt zgradi na način, ki je za okolje najbolj sprejemljiv, oziroma tako, da se kar najbolj omilijo negativni vplivi objekta.

Gradnja lesenih kašt je prepoznana kot dobra praksa urejanja vodotokov. Zanjo je značilno, da je precejna in podajna, da se lahko dobro prilagaja značilnostim terena, prav tako je cenovno sprejemljiva in povzroča majhne negativne vplive na okolje ter se zaradi uporabe lokalno značilnih materialov dobro vklaplja v krajino. Tehnika gradnje lesenih kašt je uporabna tudi v povezavi z drugimi rabami vode (turizem, rekreacija), ugodno vpliva na kakovost bivalnega okolja in ima velik kulturnoizobraževalni pomen, saj je to tradicionalna tehnika urejanja vodotokov, pri kateri se znanje prenaša prek številnih generacij.

kranjska stena marko
 
Gradnja lesenih kašt je značilna predvsem za Alpsko in Predalpsko Slovenijo: za hudournike, gorske in hribovite vodotoke, ki jih zaznamujejo velik padec dna vodotoka, velika premostitvena zmogljivost in intenzivni erozijski procesi. Na teh vodotokih je zaradi velikega padca dna značilen velik potencial za izkoriščanje vodne energije. Tovrstni objekti so bili v preteklosti na Belci, Radovni, Tržiški Bistrici, Kokri, Sori, pritokih Gradaščice, Kamniški Bistrici, Savi idr. 

Lesene kašte se gradijo tudi danes in so značilna tehnika urejanja vodotokov, prisotna na številnih vodotokih – med njimi na Savi Dolinki, Savi Bohinjki, Ribnici, Kokri,
Savinji, Čerinščici, številnih hudournikih (Smrečji graben, Srednji graben, Čvelov graben, Lolov graben) idr. Lesene kašte se gradijo tudi v drugih državah Evrope in sveta – predvsem so značilne za Avstrijo, Italijo, Švico in Nemčijo.

kranjska stena marko2
 
V slovenskem prostoru se za poimenovanje tehnike pogosteje uporablja izraz lesena kašta, saj se je izraz kranjska stena opustil oziroma ni zaživel, a ga danes ponovno uporabljamo prav zaradi identifikacije tehnike s prostorom (krajino/pokrajino). Prvi slovenski pisni vir z omembo kranjske stene se navezuje na idrijske klavže v letih 1879 in 1884. V nemški in avstrijski literaturi je zaslediti strokovne razlage poimenovanja tehnike, navedeno je, da se tehnika imenuje po deželi Kranjski, za katero so bile značilne tovrstne ureditve.

Kranjska stena je vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine RS

Vpis kranjske stene ali lesene kašte kot tradicionalne tehnike urejanja vodotokov in hudournikov v Register nesnovne kulturne dediščine RS ima pomembno družbeno in fizičnogeografsko razsežnost. Družbeno razsežnost tradicionalne tehnike opredeljuje »geografsko poreklo« z uporabo pokrajinskega oz. deželnega imena Kranjska, ki teritorialno jasno opredeljuje geografsko območje, kjer navedeno tehniko uporabljajo. Pomemben družbeno-gospodarski vidik uporabe tehnike kranjske stene je v uporabi lokalnega znanja ter človeških virov z uporabo lokalnih naravnih virov v javno korist, kot je npr. izvajanje ureditev za zmanjšanje erozijske ogroženosti. Navedeno tehniko so množično uporabljali v času razmaha mlinarstva in žagarstva na območju današnje Slovenije (vrhunec v 19. stoletju), ker je omogočala koristno ureditev za delovanje jezov ter mlinščic, ki so tvorili pomembno vodno infrastrukturo za izvajanje navedenih gospodarskih dejavnosti. Te ureditve so zaznavno vplivale na podobo in prepoznavnost lokalnega okolja in pokrajin, za kar smo zavezani skrbeti tudi v skladu s Konvencijo o varstvu krajine.

 

 
Vir:
16. oktober 2024