Beton poznamo že od rimskih časov

Prvi so gradbeni material, ki je imel lastnosti, podobne današnjemu betonu, iznašli Rimljani. Rimski beton je bil izdelan iz vode, peska, apna, pucolana in zdrobljene opeke.
Beton poznamo že od rimskih časov
  
Dobro so poznali škodljive primesi in posebne lastnosti različnih vrst peska. Z razvojem graditeljstva so prišli do tehnologije vlivanja enovite mase v lesen opaž in dosegli lastnosti, ki ustrezajo današnjim normativom.
 
Po velikem, že kar zgodovinskem požaru, ki je leta 64 n. št. prizadel Rim, so izdali nove predpise za gradnjo. Najpomembnejši je narekoval uporabo negorljivih materialov. Beton je bil v tistem času eden redkih materialov, ki je ustrezal tej zahtevi, zato so ga začeli uporabljati pri gradnji novih objektov.

Rimska tehnologija izdelave in uporabe betona se je nadaljevala leta 1414, ko so v nekem švicarskem samostanu našli opis rimskega betona ter ga začeli izboljševati in razvijati. V 19. stoletju se je pojavil armirani beton, ki so ga nemudoma začeli uporabljati pri gradnji objektov.

Delitev betonov
Betone po teži delimo na lahke, normalne in težke. Ločujemo jih tudi glede na njihov namen. Poznamo hidrobetone, betone za gradnjo cest, specialne betone itd. Za vsako vrsto betona so predpisane točno določene lastnosti, ki jih moramo ob pripravi betona upoštevati. Te so: marka betona, modul elastičnosti ter odpornost proti mrazu, atmosferskim vplivom in obrabi. Betoni, odporni proti obrabi, morajo biti izdelani iz agregatov, katerih kamenina je odporna proti obrabi. To so osnove, ki jih mora poznati vsak gradbinec. Očitno jih niso poznali gradbinci, ki so izdelali vozišče v slovenskih tunelih, saj je zaradi obrabe prišlo do prevelike drsnosti.

Lastnosti betona
Dobre lastnosti otrdelega betona so izrednega pomena za zagotavljanje dolge življenjske dobe konstrukcij, pri čemer mora biti ta zgrajena v običajnih klimatskih pogojih, obremenjevati in uporabljati jo smemo samo tako, kot je določeno s projektom, moramo pa jo redno vzdrževati. Dosežene končne lastnosti otrdelega betona so odvisne od kakovosti betonske mešanice, nege betona in sušenja. O mešanici smo že spregovorili, zato samo še nekaj besed o negi in sušenju betona.

Končna trdnost betona je odvisna od nege betona v času strjevanja in od vlažnosti okolja, v katerem je. Trdnost betona narašča, dokler so v cementni pasti še nehidratizirana zrnca cementa. Če je relativna vlažnost okolja nad 80 % in je temperatura okolja dovolj visoka, poteka proces sušenja nemoteno. Zato je nega betona z zagotavljanjem ustrezne vlažnosti okolja nujna, vsaj v prvem mesecu njegove starosti. Sušenje betona ne prispeva k njegovi trdnosti, ker proces hidratizacije, ki zagotavlja trdnost, potrebuje vlago. Tako osušeni beton nima vedno ustrezne in predvidene stopnje trdnosti, saj so lahko določeni delci cementa ostali nehidratizirani. Prehitro sušenje je vzrok za razlike med lastnostmi zunanjega in notranjega betona; povzroči lahko njegovo krčenje in pokanje. Betoni, ki imajo razmeroma veliko odprto površino, kot so stene in plošče, se sušijo veliko hitreje kot masivni betonski elementi – na primer stebri.

Betonska armatura
Za izboljšanje lastnosti betona uporabljamo betonsko armaturo. Ta prevzema natezne sile, ki jih beton sam ne more prevzeti. Kot material za armaturo praviloma uporabljamo jeklo. Ločimo štiri različne vrste betonskih armatur. Gladke palice so najpogostejša vrsta armature; nastane z vročim valjanjem mehkega gradbenega jekla. Rebraste palice imajo povečano trdnost, rebrasto betonsko železo pa pridobivamo z vročim valjanjem naravno trdega jekla, in sicer s posebnimi kalibrirnimi valji. Četrta vrsta armatur so mreže; gre za betonsko železo, sestavljeno iz hladno vlečenega gladkega betonskega železa z električno zvarjenimi križanji. Poznamo tudi biželezo, element, sestavljen iz dveh palic visokovrednega jekla in prečk kvadratnega profila. Uporabljamo ga za elemente, obremenjene na upogib, torzijo in natezno armaturo.

Za betonsko armaturo uporabljamo konstrukcijsko jeklo, ki ga pridobivamo iz belega surovega železa ali starega železa in železnih odpadkov. To železo nato s taljenjem predelamo v posebnih pečeh in mu dodamo različne zlitine. 
 
vir: dnevnik.si/dom
 
Vir:
13. junij 2012