Z montažo na sistemske plošče imamo zagotovljeno ustrezno gostoto cevi na določeni površini.

 

Poznamo dva načina vgradnje talnega ogrevanja. Pri mokrem načinu so lahko cevi položene v estrih ali pa položene v sistemske plošče pod estrihom. Pred polaganjem estriha je potrebno cevi napolniti z vodo in pregledati če povsod tesnijo. Voda in tlak morata biti v ceveh ves čas izdelave estriha. Pri velikih površinah je potrebno izvesti dilatacijo estriha. V enem kosu lahko pokrijemo z estrihom površino največ do 30 m2. Estriha tudi ne smemo sušiti z ogrevanjem sistema talnega ogrevanja. Za končno oblogo lahko uporabimo vse vrste kamnitih, keramičnih, tekstilnih in lesenih oblog. Upoštevati moramo toplotno upornost talne obloge.

 

Namesto estriha, lahko uporabimo mavčno kartonske plošče debeline 10 - 12 mm, ki so v dveh plasteh položene na cevi talnega ogrevanja. Suhi estrih lahko položimo na že vgrajen sistem talnega ogrevanja. Mavčno kartonske plošče polagamo tako, da se stiki plošč ne prekrivajo. Vidne fuge zatesnimo z mavcem in uporabimo še mrežice za armiranje.
Sistem je primeren za obnovo obstoječih stanovanj in primeren pri majhnih obremenitvah tal. Prednost je v tem, da uporabimo tovarniško izdelane izolacijske plošče, v katere enostavno polagamo plastične cevi. Nad plastične cevi položimo lahko mavčne plošče, za končno oblogo uporabimo tekstilni tepih, lamelni ali klasični parket ter ladijski pod.

  
Tako pri mokrem in suhem načinu vgradnje se poleg cevi iz polipropilena (PE), uporabljajo še cevi iz polietilena (P) ter polibutena (PB). Najpogosteje se uporabljajo cevi premera 22 mm ali 18 mm. Uporabljajo tudi cevi premera 12 mm, ki so primerne tudi za uporabo pri stenskem ogrevanju. Na življenjsko dobo plastičnih cevi imata velik vpliv notranji tlak in UV žarki. Tako je pri nižjih delovnih temperaturah njihova življenjska doba daljša, vpliv UV žarkov pa zmanjšujejo različni dodatki pri izdelavi cevi.
Pri uporabi plastičnih ceveh je potrebno omeniti še vpliv difuzije kisika. Ta prodre iz okolice v notranjost in se veže na ogrevalno vodo. Izloča se na kovinskih delih instalacije (kotel, razdelinik itd) in povzroča korozijo. Rešitev tega problema je večina proizvajalcev našla z vgradnjo za kisik nepropustnih ovir v steno cevi. To so lahko Al folije ali pa večplastne cevi. Vplivu difuzije kisika se lahko izognemo tudi z dodajanjem različnih kemičnih dodatkov v vodo ali pa sistem talnega ogrevanja izvedemo s prenosniki, kjer fizično ločimo sistem talnega ogrevanja od priprave vode.

 

Primer razporeditve temperature v prostoru: talno ogrevanje : radiatorjem

  

 
Pri talnem ogrevanju je površinska temperatura tal omejena, saj previsoka temperatura lahko neugodno vpliva na počutje. Priporočljive temperature površine tal glede na namembnost prostora so:

Specifična toplotna oddaja talno ogrevane površine s temperaturo 29°C (pri temperaturi zraka 20 °C v prostoru) znaša pri novogradnji ali saniranem objektu 50 do 60 W/m2. Pri dobro izoliranem objektu je to dovolj in tako lahko s sistemom talnega ogrevanja v celoti pokrijemo toplotne izgube objekta, pri tem pa ne presežemo priporočljivih vrednosti površinskih temperatur.