Toplotni izolacijski materiali so lahko organskega ali anarganskega izvora. Organski so na primer slama, pluta, celuloza, kokosova vlakna, volna in drugi materiali.  Anorganskega izvora pa sta predvsem steklena in kamena volna.
  
Izolacijske materiale glede na strukturo ločimo po tem ali so penjeni ali vlaknasti.
Izolacijske materiale ločimo tudi po tem v kakšnem stanju jih lahko kupimo. Poznamo, na primer, materiale v svitku (kamena volna, steklena volna, polistirol, polietilen, kokos, pluta, klobučevina…) in v drugih oblikah, v katerih se pojavljajo, na primer v mrežah, trdih ploščah, večplastnih ploščah, ploščah z utori ali v blokih. Nekatere materiale dobimo tudi v razsutem stanju; takšna je na primer izolacija iz celuloznih vlaken.
  
Za kakšen material se odločiti? Glede na ponudbo na trgu je odločitev dovolj težka. Vedeti morate, da noben izolacijski material ne zadrži toplote, pač pa samo v bistvu otežuje njen prehod. Manjša ko je prehodnost materiala (k), bolj se material upira prehodu toplote. Zato je podatek o toplotni prehodnosti eden izmed glavnih pokazateljev kakovosti in dejavnik pri izbiri. Vendar je treba gledati tudi na druge dejavnike, na primer na ekološko sprejemljivost materiala, gorljivost, morebitno škodljivost za zdravje in uporabnost za namen, za katerega material kupujete.
  
V glavnem so materiali že tako pripravljeni, da izvedba izolacije ne predstavlja večjih težav. Dobimo, na primer, pohodne izolacijske plošče, ki so primerne za izolacijo tal, cele sisteme za izolacijo fasad… Zato je vgradnja izolacije delo, ki ga lahko opravi tudi investitor sam s pomočniki, toda pri tem je potrebno biti zelo previden in se natančno ravnati po navodilih proizvajalca. Nova dognanja o izolacijah namreč govorijo o tem, da se vsaka malomarnost pri postavitvi potencira s povečanjem toplotne prehodnosti, s čimer izgubimo smisel vgradnje. Pred vlago slabo zaščitena izolacija tudi propada. 
 
Paropropustnost
V stanovanjskih prostorih zaradi dihanja, potenja, kuhanja, pranja in drugih vzrokov nastaja vodna izparina. Po fizikalnih zakonih teži vodna para iz prostorov z višjim parnim tlakom v prostore z nižjim. Čeprav se na prvi pogled zdi, da vodna izparina ne more vplivati na izolacijo in počutje v prostoru, pa je ravno pravilna izvedba izolacijskih slojev glede na paropropustnost pare, bistvenega pomena za učinkovito izolacijo in tudi za mikro klimo in z njo povezanega, dobrega počutja v prostoru.
 
Če so zunanje površine stanovanja paropropustne za paro, izparina z difuzijo prehaja prek zidov na plano. Dovolj je ena sama plast, ki zapira pot izparini, pa le ta ostaja v prostoru ali kar je še huje, v izolaciji v zidu.
 
Toplotno izolacijo si lahko predstavljamo tudi kot debel, volnen pulover, ki nas pozimi odlično greje. Ko pa zapiha veter in prične deževati, veter in dež nemoteno prehajata skozi tkanino in izničita prednosti, ki jih daje oblačilo. Zaradi tega imamo ponavadi vedno pri roki vetrovko, ki sicer ne daje dodatne toplotne zaščite, temveč le zaščito pred vetrom in dežjem.
 
V oblačilih iz različnih materialov se različno počutimo. Oblačila iz naravnih materialov, kot sta volna in bombaž, imajo bistvene prednosti, kar se tiče toplotnega učinka in ugodnega počutja, saj oba materiala dihata z nami. Prednosti izničimo, če si nadenemo vetrovko iz materiala, ki ne diha. Zato smo pripravljeni kupiti vetrovko iz goreteksta, ki vode z zunanje strani ne prepušča in jo odbija, vlaga pod vetrovko pa se nemoteno izloča navzven.
 
Zelo podoben ali enak problem se pojavlja pri izolaciji sten in obodnih sten, ki imajo enak namen kot oblačila, saj nas varujejo pred neugodnimi vremenskimi uplivi, hkrati pa skrbijo, da se v notranjosti hiše čimbolje počutimo. Ker v hiši nastaja toplota in vodna para, je dobro, da omogočimo nadzorovan prehod toplote in vodne pare iz prostora navzven.
 
To lahko storimo na dva osnovna načina. Če smo hišo zatesnili s folijami, ki ne dihajo in ne prepuščajo ali slabo prepuščajo vodno paro, se bo dogajalo podobno kot pri vetrovki, ki ne diha. Treba jo bo odpeti. Pri hiši pa bomo morali odpreti okna in hišo prezračiti, s tem pa bomo v prostor spustili hladen zrak ali preveč topel zrak, odvisno od letnega časa. Kako slab zrak je v hiši, se največkrat zavemo šele takrat, ko je v nekem prostoru preveč ljudi.
 
Druga možnost je, da vgradimo paropropustne folije, ki omogočajo, da vodna para, ki nastaja v notranjosti, čimbolj enakomerno prehaja skozi obodne konstrukcije, hkrat pa omogoča pravilno izmenjavo zraka in tudi vonjav v prostoru.
 
Glede na prej zapisano poznamo torej dva načina izdelave obodnih površin. Prvi je paronepropusten ali difuzijsko zaprt, drugi pa je paropropusten ali difuzijsko odprt način. Bolj podrobno primerjavo med zgoraj opisanima načinoma si lahko preberete v prispevku v vodiču.