Toplotna prehodnost "K", ki je merilo za vrednotenje toplotnih izgub pri zunanjem  neizoliranem zidu iz opeke  debeline 29 cm, znaša 1,5 W/m²K. če pa ta zid izoliramo s toplotno izolacijo debeline 10 cm, je toplotna prehodnost 0,3 W/m²K. Toplotne izgube preko zunanjih zidov se zmanjšajo za 5 krat, kar pomeni, da se tudi poraba goriva zmanjša. Zunanji zidovi pri neizoliranem objektu predstavljajo namreč  približno 40 % toplotnih izgub celotnega objekta in imajo zato največji delež izgub med še preostalimi glavnimi segmenti objekta (okna, streha, tla).

Največkrat  vgrajujejmo  premajhne debeline toplotne izolacije tudi na zadnji plošči proti prezračevanemu podstrešju in pri ravnih ter poševnih strehah nad ogrevanimi prostori. Potrebna debelina izolacije  naj znaša od 15 do 25 cm (za ravne strehe nekoliko manj).

Pri izolaciji podstrešij se uporablja posebna folija. Tudi pri vgrajevanju teh prihaja pogosto do nejasnosti. V primeru novogradnje je najbolj primerno, da ob postavitvi ostrešja preko špirovcev položimo specialno folijo, ki jo poznamo pod različnimi komercialnimi imeni.

Preko folije nato pritrdimo vzdolžne letve, nato prečne letve in položimo  strešno kritino. S tem zagotovimo potrebno zgornjo prezračevano plast, pri čemer moramo paziti, da zagotovimo zajem zraka v zračno plast na napušču in izpust  zraka na slemenu.

Specialna folija ima lastnost, da je s strani prostora  paropropustna, s strani kritine pa vodonepropustna. Tako istočasno opravlja vlogo rezervne kritine, saj ob morebitni poškodbi strehe in njenem puščanju preprečuje, da bi voda prehajala v notranje plasti konstrukcije. Obenem omogoča, da   vodna para, ki prehaja skozi stropno  konstrukcijo zaradi difuzijskega navlaževanja, izpari. V vetrovnem vremenu folija prepreči vdor hladnega zraka v spodnje plasti toplotne izolacije in s tem zagotovi, da se toplotna prehodnost konstrukcije ne zniža preveč. Na tak način odpade sicer potrebna spodnja prezračevana plast (med izolacijo in folijo), ki bi bila potrebna v primeru, ko za rezervno kritino uporabimo strešno lepenko ali njej podobne materiale. Za folijo sledi toplotna izolacija debeline 15 do 25 cm, ki jo ob uporabi specialne folije lahko položimo povsem do folije. Na toplotno izolacijo z notranje strani položimo parno zaporo - polietilensko ali Al folijo. Temu nato sledi še zaključna stropna obloga (lesen opaž ali mavčno kartonske plošče).

Dosti nejasnosti je tudi pri izvedbi prezračevanih fasad (obzidava z silikatno opeko, položene marmornate ali betonske plošče, pločevina, itd.). Te obloge nimajo izolacijskih lastnosti. Namenjene so samo zaščiti toplotne izolacije pred vremenskimi vplivi. Tu moramo posebej paziti, da omogočimo dotok zraka s spodnje strani ter da na vrhu - zaključku fasade - zračna plast ni zaprta. Z namestitvijo posebne folije, ki je paropropustna in vodonepropustna, tudi rešimo težave zaradi slabe zračne tesnosti v vetrovnem vremenu. Istočasno tudi zaščitimo toplotno izolacijo pred kondenčno ali meteorno vodo, ki se lahko pojavi na notranji strani obloge.

Glede kontaktnih fasad je razvidno, da se občani poleg debeloslojnih kontaktnih fasad, primernih  za novogradnje,  najbolj zanimajo za sistem  tistih kontaktnih  tankoslojnih  fasad, ki imajo pridobljen sistemski atest  Zavoda za gradbeništvo Ljubljana in so primerne tako za novogradnje in sanacije obstoječih zidanih objektov iz različnih materialov.

Veliko  napak nastaja zaradi neustrezne izolacije pri izvedbi tal. Posledica so neprestano hladna tla, zaradi nizke temperature tal pa se lahko pojavi tudi kondenzacija vlage na talnih površinah. Dodatna nevarnost, ki se pojavi predvsem na mokri podlagi,  je prehod vlage iz zemlje v talno konstrukcijo tam, kjer ni izvedena hidroizolacija. 

Pri izvedbi tal med prostori je, poleg toplotne, pomembna še zvočna izolacija. če so namreč spodnji in zgornji prostori ogrevani, je temperaturni nivo v obeh etažah enak in toplotna izolacija izgubi svoj prvotni namen. Pomembna pa postane zvočna izolacija tal zaradi preprečevanja prenosa udarnega zvoka (hoja, premikanje predmetov, itd.). V tem primeru je pomembna debelina izolacije ter vgradnja dilitacijskih  lamel, s čimer preprečimo prenos udarnega zvoka.

S stališča toplotnih izgub je slaba rešitev tudi vgradja  energetsko neprimernih oken, n.pr. kovinskih oken z dvojno zasteklitvijo, takoimenovani "termopan", ki jih vidimo na mnogih novih zgradbah in izgledajo zelo moderno. Malo boljša so vezana okna, zelo primerna pa so okna z lesenim okvirjem in izolacijskimi  stekli, kjer je medstekelni prostor napolnjen z inertnim plinom (kripton, argon).

Pomemben in odločilen napredek za povečanje toplotne izolativnosti oken pomeni tanek nizko emisivni nanos na tisti površini notranjega stekla, ki gleda v medstekelni prostor. Taka izolacijska stekla sicer nekoliko manj prepuščajo kratkovalovno sončno  sevanje, intenzivno pa ovirajo prehod dolgovalovnemu toplotnemu sevanju iz zgradbe v okolico. Takšne izvedbe oken  imajo do dvakrat manjše toplotne izgube od   klasičnih izvedb, vendar se jih graditelji  bolj malo poslužujejo, saj so nekoliko dražja. V razvitem svetu je to že pravilo, sicer ni možno zadovoljiti strogim predpisom. Do tega bo prišlo tudi pri nas, saj se ustrezni predpisi že pripravljajo.

Opozoriti je treba še na nekaj, na kar se rado pozablja: velik  vpliv toplotnih mostov na toplotne izgube. Toplotni mostovi so mesta v gradbeni konstrukciji, ki povečajo toplotne potrebe objekta. Na mestih, to je na zunanjih delih objekta, pri ogrevanju uhaja neprimerno več toplote, kot skozi ostale površine. Zato se kasneje pojavljata na površinah zidov kondenz in plesen.  Zgraditi hišo brez toplotnih mostov je nemogoče, s pravilno gradnjo pa lahko njihovo število in velikost zmanjšamo na minimum.

Posledice toplotnih mostov so poleg povečane porabe toplotne energije tudi še moteno toplotno  ugodje in higienske razmere bivanja ter seveda  poškodbe objekta, ki se pojavijo po določenem času.

Z pravilno izvedbo gradbenobetonskih detajlov se lahko večini toplotnih mostov izognemo ali pa zmanjšamo  njihov vpliv. Zato zahtevajte od vašega  gradbenega projektanta, da to upošteva ob projektiranju, pri gradnji pa vztrajajte pri pravilni izvedbi.

Posebej  moramo biti pozorni  na stik  okenskega podboja in izoliranega zidu. Vgradnjo okenske police moramo  izvesti tako, da izoliramo  tudi  del opečnega zidu pod njo. Tako skozenj ne uhaja toplota, s tem tudi  preprečimo možnost nastanka plesni na notranji strani pod oknom.

Velik toplotni most nastane tudi na armirano -  betonskih vezeh  v  vogalu. čeprav bomo na zunanji strani kasneje namestili izolacijo primerne debeline, bo v vogalu še vedno povečan toplotni most. Za to sta dva vzroka. Prvi je geometrične, drugi pa fizikalne narave. Vogal ima notranjo "toplotno spremajočo" površino mnogo manjšo kot je zunanja "toplotno oddajajoča" površina. Fizikalni vzrok je v tem, da ima beton precej večjo toplotno prevodnost  kot opeka.

Da se izognemo neugodnim posledicam takega toplotnega mostu, moramo povečati debelino toplotne izolacije na fasadi. če to ni  možno, je rešitev  tudi v tem, da vgradimo  dodatno izolacijo ob betonski vezi med njeno izdelavo, to je v opaž. 

Armirano betonska plošča, ki prehaja v balkon, je klasičen toplotni most, ki odvaja veliko toplote  in skoraj vedno povzroča plesen pod stropom. Vzrok je velika površina balkona, ki deluje kot hladilno rebro in odvaja iz notranjosti veliko toplotne energije.

Problem rešimo  tako, da balkon termično ločimo  od AB  plošče. Lahko ga iz vseh strani izoliramo  ali  položimo na konzolne nosilce, da zmanjšamo  hladilno površino. Lahko pa se v AB ploščo, ki sega iz prostora v zunanjost, vstavi termodilatacijski element, ki bo zadostil statičnim in toplotnim zahtevam.