Ob običajnem betonu poznamo še celo paleto raznih betonov, ki jih razdelimo v tri skupine.

1. Betoni za posebne namene
To so betoni, ki so narejeni za posebne konstrukcije: za ceste, za tunele, za podvodna dela, za pregrade, za prednapete konstrukcije; za cestne zavese...

2. Betoni s posebno obdelavo
Poznamo nekaj betonov, ki jih spremlja posebna tehnologija pri izdelavi.
AERIRANI BETON. Zmes betona je običajna, vanjo s pomočjo kemikalij vpeljejo zračne mehurčke (peno).
VAKUMIRANI BETON. Na površini sušečega se betona naredijo vakuum, beton se skrči (4%), voda se odcedi, sledi hitrejše strjevanje in višje trdnosti.
PARJENI BETON. Višja temperatura pospešuje hidratacijo, zato je treba beton obdati s paro, da se ne izsuši in kombinirati s pritiskom (avtoklave). Beton hitro dobi visoko trdnost, kar je posebno ugodno za proizvodnjo serijskih prefabriciranih elementov. Razvoj tehnologije prinaša vedno nove rešitve, tako se pojavljajo nove substance za agregat, armaturo, dodatke (npr.: beton, ki je impregniran s polimerom).

3. Lahki betoni
Za konstruktivne betone je treba imeti visoko maso in veliko kompaktnost. Prostorninska masa takih betonov je 2100-2500 kg/m3. V gradbeništvu pa rabimo tudi beton, ki ni konstruktiven: za izravnave, za pode za nenosilne zidove... Za te namene so razvili posebne vrste lahkih betonov, ki imajo prostorninsko maso praviloma nižjo od 2000 kg/m3. So bolj porozni, boljši toplotni izolatorji in manj trdni.

Za kvaliteto lahkega betona pa ni odločilna le stopnja poroznosti (skupni volumen por), ampak tudi oblika, velikost in povezanost por.

Majhne pore o­nemogočajo cirkulacijo zraka in dajo dobro toplotno izolacijo. Nastaja pa močno kapilarno vpijanje vode in nevarnost zrmzovanja.

Večje pore dajo slabšo toplotno izolativnost in večjo varnost pred zmrzovanjem. V praksi se išče srednje velike pore, da se izognemo kapilarnosti in preveliki cirkulaciji (0.3-1.0 mm).

Povezanost por je s teoretičnega stališča nezaželena. Zaprti, medsebojno izolirani mehurčki naj bi prinašali boljše lastnosti, vendar kažejo raziskave, da popolne zaprtosti por ni zaradi kristalizacijske strukture materiala. Povezanost por ne prinaša tako slabih lastnosti (podobno kot opečni zid).

Porozni agregat tudi prinaša pore v betonsko maso, zato so možne zelo številne kombinacije. V načelu ločimo tri vrste lahkih betonov: enozrnati beton, luknjičavi beton in beton z lahkim agegatom.

Enozrnati beton
Sestavlja ga enozrnati agregat, cement in voda brez kakršnih koli dodatkov. Agregat je katerakoli substanca enovite frakcije. Cementne kaše je le toliko, da obda površino vsakega zrna, ne izpolni pa vmesnih prostorov. Poraba cementa je majhna ( 120-180 kg/m3 ) ima dobro toplotno izolativnost, majhno težo in relativno veliko trdnost. Izdelava je enostavna in se uporablja za izdelavo prefabarikatov (blokov) pa tudi monolitnih zidov.

Luknjičavi betoni
Izdelujejo se iz drobnozrnatega agreta, cementa in vode. Dodatki naredijo mehurčke zraka ali plina. Glede na to ločimo PLINOBETONE in PENOBETONE. Dobro izolirajo, so lahki in malo trdni.

SIPOREX je plinobeton narejen iz drobnega kremenčevega peska, portlandskega (ali metalurškega) cementa in vode. Agens je aluminijev prah, ki se raztaplja v alkalijah, razvije se vodik, ki povzroči penasto strukturo. Receptura je natančna, proizvodnja poteka v tovarni (v avtoklavah). Siporeks je lahek 400-700 kg/m3), dober izolator, lahek za obdelavo, obstojen v mrazu, ne vpija vode. Uporablja se za izdelavo blokov; plošč in mednadstropnih plošč. Armatura v ploščah je zaščitena pred korozijo s cementnim mlekom.

PENOBETON naredijo iz drobnega peska (do 8.0 mm), vode, cementa in penila. Penilo (industrijsko milo) dodajo vodi, nato se z mešanjem in tresenjem povzroči pena, nato dodajo cement in agregat. Ko so mehurčki narejeni se ne spreminjajo več, zato se lahko penobeton izdela na gradbišču. S količino pene spreminjajo prostorninsko maso. Uporablja se tudi za prefabricirane elemente (sanitarni bloki in kabine, kamini, fasadne plošče...) Iz penobetona s posebnim agregatom (barvni mineralni agregat in ekspandirana glina) so obložili fasade ZRMK in nove ljubljanske porodnišnice. Penobeton so vlili v velike bloke in ga razžaganega pritrdili tako kot se sicer pritrjujejo kamnite plošče.

Betoni z lahkim agregatom

Naravni mineralni agregati, ki se uporabljajo za pripravo lahkih beotnov so: plovec (porozen kamen vulkanskega porekla, lažji od vode ), vulkanski pepel, tuf.

Umetni mineralni agregati ki izhajajo iz žgane gline so: opečni zdrob, ekspandirana glina, glinopor, globulit. Z ekspandiranjem mineralnih materialov pridobivajo ekspandirani lapor, perlit ( ekspandirani steklasti minerali v obliki perl, nezdravo - silikoza). V to skupino sodijo še agregati, ki izhajajo iz produkcijskih procesov kot odpadki: aglopirit (odpadki raznih vrst v obliki briketov ali grudic ), ugaski, pepeli, žlindre

Organski agregati, ki se vgrajujejo v beton so tudi odpadnega izvora: ostruški, lesna volna, lesna vlakna, žagovina, slama, papir, pluta... Ime "beton" je sicer nekoliko sporno; kljub temu se je uveljavilo nekaj patentov: durisol (lesne iveri +P.C), tarolit (lesna volna+cementna malta), heraklit (lesna volna + sorelov cement), ksilolit ( žagovina + sorelov cement ).