V slovenskih razmerah moramo pri dolgoročnih kreditih, zaradi ohranjanja realne vrednosti posojenega denarja vračunavati v anuiteto tudi rast cen. Kreditojemalci se lahko odločijo med dvema možnima načinoma:  

Način določanja anuitete na osnovi skupne obrestne mere
Pri izračunu anuitete se upošteva skupna obrestna mera, ki vključuje realno obrestno mero in zadnjo veljavno stopnjo temeljne obrestne mere (TOM). Prednost tega načina je, da ostaja mesečna obveznost med odplačevanjem nespremenjena, ob predpostavki, da se TOM in realna obrestna mera ne spremenita. Sprememba TOM-a pa pomeni spremembo anuitete (v primeru znižanja TOM-a se anuiteta zniža in obratno). 

Način določanja anuitete s pomočjo korekcijskega faktorja
Pri tem načinu anuiteto izračunamo iz izhodiščne anuitete, ki upošteva samo realno obrestno mero ter jo nato pomnožimo s korekcijskim faktorjem. Korekcijski faktor izračunamo na podlagi količnika rasti cen. Prednost tega načina je nižja začetna anuiteta, kar pomeni možnost najeti višji znesek kredita ob enaki kreditni sposobnosti. Slabost pa je, da so kasneje potrebne večje (včasih drastične) prilagoditve višine anuitete, v odvisnosti od višine inflacije.  

Za katero obrestno mero naj se odločimč 

Glede na to, da kreditojemalec lahko na podlagi teh dveh ponudb sam presodi, za katero obrestno mero se bo odločil, mu lahko svetujejo bančini analitiki. Po posvetih, ki smo jih na Slonepu opravili z bančnimi referenti v različnih bankah, so nam v primeru najema stanovanjskega kredita svetovali uporabo skupne obrestne mere, ki se tudi v praksi največkrat uporablja.  Nekaj izmed najvažnejših razlogov, ki so jih navedli analitiki je, da obračun anuitete s skupno obrestno mero prinaša stabilnejši obrok hkrati pa hitrejše poplačilo obresti (kar omogoča skupno nižjo vrednost preplačila posojila), saj je mesečni obrok višji za manj sposojenega denarja.