Sanirajmo stavbe, zmanjšajmo porabo energije

Pri stanovanjskih zgradbah, grajenih pred letom 1980, je tehnično možno zmanjšati porabo energije za ogrevanje za 50 do 60 odstotkov

 
 
Poraba energije v zgradbah je povečini prevelika, saj lahko toplotne izgube zaradi prezračevanja pri slabo toplotno izoliranih stavbah pomenijo približno tretjino vse potrebne toplotne energije. Je pa energetska sanacija starejših stavb še posebno zahtevna.
    
Z izolacijo želimo tako prostore kot tudi gradbeno konstrukcijo zaščititi pred podnebnimi vplivi, pozimi pred mrazom, poleti pa pred pripeko. Gledano s stališča širše družbe pa boljša toplotna izolacija stavb pomeni zmanjšano odvisnost od tujih dobaviteljev energije, učinkovit boj proti podnebnim spremembam in konkurenčno rešitev energetske politike. Izgubljanja toplote se ne da ustaviti, lahko pa ga z izboljšanjem toplotne izolacije obodnih konstrukcij vsaj zmanjšamo. Pri starejših stanovanjskih zgradbah, grajenih pred letom 1980, je tehnično možno zmanjšati porabo energije za ogrevanje za 50 do 60 odstotkov, če poleg posodobitve ogrevalnega sistema izvedemo še ukrepe za energijsko učinkovitost ovoja stavbe. Med te ukrepe štejemo tudi toplotno izolacijo zunanjih sten, zamenjavo oken, toplotno izolacijo podstrešja in strehe.
  
S sanacijo do občutnega prihranka energije     
Vgradnja oken z energijsko učinkovitimi stekli pomeni približno petino, 12-centimetrska izolacija zunanjega ovoja pa skoraj četrtino prihranka energije. Če se torej odločimo za energetsko sanacijo zgradbe, so prihranki energije lahko občutni. Na toplotne izgube med drugim zelo vpliva razmerje med zunanjo površino zgradbe in njeno prostornino. Toplotne izgube se zaradi prehoda toplote večajo sorazmerno z večanjem zunanje površine zgradbe.

Toplotna izguba zgradbe
Toplotne izgube zgradbe so odvisne od oblike in lokacije zgradbe, kakovosti in vrste vgrajenega materiala in načina uporabe zgradbe. Sanacija stanovanjskih stavb je odvisna tudi od tega, kdaj je bila stavba zgrajena. Pri novejših zgradbah so elementi ovoja pročelja zasnovani pravilno, vendar lahko nastajajo prevelike izgube zaradi nedosledne izvedbe. Pri starejših zgradbah pa se je nekaterim elementom ovoja zgradbe življenjska doba že iztekla in so potrebni temeljite obnove.

Stare stavbe potrebujejo celostno prenovo
Pri starejših zgradbah, zgrajenih pred letom 1945, ki so bile gledano v celoti slabo vzdrževane, se je življenjska doba posameznih elementov ovoja zgradbe in ogrevalnega sistema že iztekla. Ti objekti imajo nadpovprečno debele opečne zunanje zidove, povečini lesene tramovne strope, obokane kamnite kleti in lesena okna. Zaradi starosti so take stavbe potrebne celostne prenove, ki vsekakor vključuje energetsko sanacijo.

Največji izziv so stavbe iz 50. in 60. let
Večje razlike so med poslopji, zgrajenimi po letu 1945. Po vojni je bila večina zgradb zgrajena brez kakršnekoli toplotne zaščite, hkrati pa tudi debeline sten niso bile več take, da bi zadovoljevale vsaj minimalne zahteve po toplotni izolaciji. Ta skupina je zato glede energetske učinkovitosti najbolj kritična. Tudi te stavbe potrebujejo temeljito energetsko in gradbeno sanacijo, na njih je treba zamenjati okna in jih dodatno toplotno zaščititi.
  
Po letu 1967, ko so začeli veljati novi predpisi, se razmere niso bistveno spremenile. Življenjska doba nekaterih elementov zgradbe se je tudi v stavbah iz tega obdobja že iztekla. Običajno so izvajali finančno ugodnejše ukrepe, za večje posege v ovoj zgradbe pa se stanovalci praviloma niso odločali.
 
Nove zahteve po toplotni izolaciji v 80. letih
Po letu 1980, ko se je, kot pravijo na Gradbenem inštitutu ZRMK, začela intenzivna gradnja večjih stanovanjskih naselij, je bila s predpisi dejansko prvič uveljavljena zahteva po dodatni toplotni zaščiti stavb. Zato je največji delež dobro toplotno izoliranih zgradb iz zadnjih treh desetletij. Po drugi strani pa so prav med temi poslopji lahko največje razlike. Pri mnogih stavbah iz 80. in zgodnjih 90. let je moč opaziti pomanjkljivo gradnjo, pogojeno tudi z včasih nekritično uporabo novih materialov ter nedosledno zasnovo in izvedbo detajlov. Šibka točka so zlasti tesnjenje in hidroizolacija (zamakanje) ter velika okna z navadno dvojno zasteklitvijo ("termopan ") in slabimi okvirji. Zato morajo energetski in gradbeni sanacijski ukrepi pri teh stavbah temeljiti predvsem na zamenjavi neustreznega stavbnega pohištva in dodatni toplotni izolaciji.
  
Dobra izolacija novejših zgradb
V zadnjih dveh desetletjih se je delež stavb z ustrezno toplotno zaščito povečal in ima večina stavb dobro toplotno izolacijo. Zato je tak objekt ekonomsko upravičeno dodatno toplotno izolirati le, ko so posamezni elementi konstrukcijskih sklopov tako poškodovani, da jih je treba zamenjati ali sanirati. Na Gradbenem inštitutu ZRMK priporočajo, da se pred odločitvijo za investicijo tako pri starejših kot pri novejših stavbah opravi primerjalna analiza stroškov življenjskega kroga stavbe za različne kombinacije ukrepov.
   
Predlagamo ogled  prispevka, objavljenega v Financah in dosegljivega na spodnji povezavi.